 |
 |
|
 |
|
|
 |
|
|
|
|
 |
ZA OBČANE
|
 |
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
Drsališče v mestnem parku v Celju
Začetek urejanja športnih igrišč v parku sega na začetek 20. stoletja, ko so ob vznožju Miklavškega hriba uredili manjše travnato teniško igrišče. Leta 1929 ga je Sportni klub SK Celje povečal in pozimi spremenil v drsališče, ki je bilo prostor zimskega družabnega srečevanja meščanov na prostem, obiskovalce je redno fotografiral tudi Josip Pelikan.Avtor: MILANA KLEMEN, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje
Predstavitev mestnega parka v Celju
Celjski mestni park je tretji največji zgodovinski mestni park pri nas, za ljubljanskim Tivolijem in mariborskim mestnim parkom. Je javna parkovna površina kulturno-zgodovinskega pomena s prepoznavno zasnovo in sestavinami druge polovice 19. stoletja: večjimi odprtimi travnatimi površinami, organsko speljanimi potmi s cvetličnimi rondoji, ki vodijo tudi na bližnja gozdna pobočja z lokacijami nekdanjih razgledišč. Ob poteh so zasajeni drevoredi, po parku pa posamezne gruče dreves, tudi eksotičnih vrst ter mogočna soliterna drevesa. Osna promenada vodi do vodnega bazena z vodometom, ohranjena je lokacija glasbenega paviljona. Pomembna je njegova lega ob reki Savinji, preko katere je bil v preteklosti z mestom povezan preko Kapucinskega mosta in brvjo ter bližina pomembnih zgodovinskih stavb in ureditev kot so Kapucinski samostan, Kapunov dvor, Herkulovo svetišče, cerkev sv. Miklavža, Gozdna hiša, Meškov studenec idr.
Načrt parkovne zasnove leta 1887 (arhiv Osrednje knjižnice Celje)
Park, ki je v Registru kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo vpisan kot Celje - Mestni park (EID 1-11904) je od leta 2001 v celjskem Prostorskem planu varovan kot vrtno arhitekturna dediščina, posegi v njem so možni le z upoštevanjem varstvenega režima, ki določa, da se ohranjajo parkovna zasnova, oblikovani naravni in grajeni elementi in pritikline.
Pogled na park iz razgledišča na Anskem vrhu leta 1910 (arhiv ZVKDS)
Park je od svojega nastanka leta 1856, ko je bil vzdolž Savinje na poplavnem travniku nasproti starega mestnega jedra zasajen dvojni drevored divjega kostanja, doživel številne spremembe, ureditve in vsebine. Že od začetka urejanja v drugi polovici 19. stoletja, ko je dobil zasnovo, ki je razvidna še danes, je bil tudi prizorišče za oddih in rekreacijo. Ta je bila bolj umirjena, kot je bilo sprehajanje in hoja po ravnem in po bližnjih gozdnih pobočjih z razgledišči, gostilnami in vinogradniškimi vilami znanih meščanskih družin. Kopališča ob čisti, takrat še neregulirani Savinji so omogočala kopanje, v parku sta bila urejena otroško igrišče in travnato teniško igrišče, ki se je pozimi spremenilo v drsališče. Po brežinah je bilo omogočeno sankanje, nekaj časa je delovala tudi smučarska skakalnica. V parku so se prirejale različne igre, koncerti, tombole, proslave, spominska srečanja.
Po drugi svetovni vojni je iz skromnih, v naravnem okolju urejenih teniških in drsalnih površin zrasla drsalna dvorana s teniškimi igrišči in parkiriščem, park se je skrčil na tretjino svoje nekdanje velikosti. To je po eni strani v bližino mesta prineslo nove vsebine in možnost rekreacije občanov in delovanje športnikov, po drugi pa je to - poleg umestitve Partizanske ceste vzdolž Savinje in regulacije reke - največji negativni poseg v parku.
Začetek urejanja športnih igrišč v parku sega na začetek 20. stoletja, ko so ob vznožju Miklavškega hriba uredili manjše travnato teniško igrišče. Leta 1929 ga je Sportni klub SK Celje povečal in pozimi spremenil v drsališče, ki je bilo prostor zimskega družabnega srečevanja meščanov na prostem, obiskovalce je redno fotografiral tudi Josip Pelikan. Kot piše dr. Batagelj v Monografiji – 125 let športa v Celju (1890-2015), je bilo drsališče odprto od 8. ure zjutraj do 9. ure zvečer in opremljeno z garderobo, razsvetljavo, premoglo pa je tudi posebno »zvočno aparaturo«, ki je omogočala drsanje ob glasbi. Drsališče je ponudilo Celjanom rekreativno drsanje, pa tudi drsalne tečaje, na njem so se izvajali tudi revijalni nastopi. V začetku leta 1933 je tako v Celju na svoji evropski turneji gostovala dunajska umetnostna drsalka in evropska prvakinja Hilda Holovska. Kmalu potem so se na drsališču predstavili tudi vsi najboljši drsalci takratne Dravske banovine, med njimi tudi nadarjen domačin Polo Schwab. Klub je želel že leta 1939 ustanoviti tudi hokej sekcijo, vendar s strani Drsalne zveze v Zagrebu ni bilo podpore. Prve hokejske tekme so tako odigrali v zimi 1947/1948.
Otroci na drsališču leta 1931, foto: J. Pelikan (arhiv Muzeja novejše zgodovine Celje - MNZC)
Drsalka...
Ureditev drsališča
Začetek urejanja športnih igrišč v parku sega na začetek 20. stoletja, ko so ob vznožju Miklavškega hriba uredili manjše travnato teniško igrišče. Leta 1929 ga je Sportni klub SK Celje povečal in pozimi spremenil v drsališče, ki je bilo prostor zimskega družabnega srečevanja meščanov na prostem, obiskovalce je redno fotografiral tudi Josip Pelikan. Kot piše dr. Batagelj v Monografiji – 125 let športa v Celju (1890-2015), je bilo drsališče odprto od 8. ure zjutraj do 9. ure zvečer in opremljeno z garderobo, razsvetljavo, premoglo pa je tudi posebno »zvočno aparaturo«, ki je omogočala drsanje ob glasbi. Drsališče je ponudilo Celjanom rekreativno drsanje, pa tudi drsalne tečaje, na njem so se izvajali tudi revijalni nastopi. V začetku leta 1933 je tako v Celju na svoji evropski turneji gostovala dunajska umetnostna drsalka in evropska prvakinja Hilda Holovska. Kmalu potem so se na drsališču predstavili tudi vsi najboljši drsalci takratne Dravske banovine, med njimi tudi nadarjen domačin Polo Schwab. Klub je želel že leta 1939 ustanoviti tudi hokej sekcijo, vendar s strani Drsalne zveze v Zagrebu ni bilo podpore. Prve hokejske tekme so tako odigrali v zimi 1947/1948.
Otroci na drsališču leta 1931, foto: J. Pelikan (arhiv Muzeja novejše zgodovine Celje - MNZC)
Drsalka...
...in drsalec na drsališču leta 1933, foto: J. Pelikan (arhiv MNZC)
Drsalka Vlasta Sernec na drsališču leta 1940, foto: J. Pelikan (arhiv MNZC)
Drsalka Vlasta Sernec na drsališču leta 1940, foto: J. Pelikan (arhiv MNZC)
Staro drsališče leta 1961, foto M.Božič (https://museu.ms)
Po drugi svetovni vojni je naslednji velik korak pri razvoju drsališča v parku pomenila pobuda Cinkarne, ki je leta 1963 občini predlagala izgradnjo »ledarne«, saj je potrebovala led za lastno proizvodnjo. Občina je na mestu dotedanjega občasnega drsališča zgradila drsalno ploščo in spremljajoče objekte. Gradnja je potekala tri leta, objekt so odprli 18. novembra 1966.
Po drugi svetovni vojni je naslednji velik korak pri razvoju drsališča v parku pomenila pobuda Cinkarne, ki je leta 1963 občini predlagala izgradnjo »ledarne«, saj je potrebovala led za lastno proizvodnjo. Občina je na mestu dotedanjega občasnega drsališča zgradila drsalno ploščo in spremljajoče objekte. Gradnja je potekala tri leta, objekt so odprli 18. novembra 1966.
Celje je tako dobilo tretje umetno drsališče v Sloveniji, ob njem so postavili še tri teniška igrišča. Betonsko ploščo drsališča so poleti uporabili za vadbo kotalkarjev ter za kulturne in športne prireditve. V nadaljevanju so zgradili še tribuno in gostinski objekt.
Prvo umetno drsališče v mestnem parku leta 1967, foto: M.Božič (arhiv MNZC)
Drsalci na drsališču leta 1967 (iz filmskega posnetka "Dobimo se na drsališču" TV Ljubljana)
Leta 1973 je sledilo pokritje 1800 m2 velike ledene ploskve, takrat so dokončali tudi hladilni stolp, ki je nadomestil neustrezno črpališče vode iz Savinje. Izgradnjo drsališča sta v prvi fazi finančno podprli Cinkarna in občina, kasneje pa še mnoga druga celjska podjetja. Za izgradnjo tribune s 600 sedeži je znatna sredstva npr. prispevalo podjetje Aero Celje. Zgradili so tudi parkirišče s 120 parkirnimi mesti. Danes z Drsališčem v Mestnem parku upravlja družba za upravljanje s parkirišči in javnimi objekti ZPO Celje d.o.o. Na drsališču je običajno od oktobra do aprila možno rekreativno drsanje, na njem pa že od sredine poletja (julija ali avgusta) potekajo tudi treningi in državna ter mednarodna tekmovanja umetnostnih in hitrostnih drsalcev ter hokejistov Hokejskega kluba Celje. Poleg drsališča na petih tenis igriščih, ki jih pozimi prekrijejo z balonom, deluje tudi Teniški klub Celje.
Drsališče s teniškimi igrišči poleti (arhiv ZVKDS)
Drsališče s pokritimi teniškimi igrišči pozimi (arhiv ZVKDS)
Kulturnovarstveno stališče Zavoda za varstvo kulturne dediščine je, da objekt takšnih dimenzij in tehničnih potreb ter pripadajoče infrastrukture dolgoročno ne sodi v relativno majhen mestni park in je v nasprotju z njegovim historičnim značajem in identiteto. Varstveni režim parka ne omogoča širitve objekta, ogrožajo ga tudi vsakokratne poplave in plaz na pobočju. Podobno naj bi bilo tudi stališče mestne občine Celje, ki v okviru sprejemanja občinskega prostorskega načrta išče nadomestno lokacijo zanj ob stadionu pod Golovcem.
To je edinstvena priložnost, da se v park vnese le takšne športno-rekreativne vsebine, ki so skladne z njegovim značajem: npr. mize za šah, kegljišče ali balinišče, otroško igrišče idr. Pozimi bi bilo možno vzpostaviti tudi manjše montažno drsališče. Želimo si, da bi park postal urejena zelena površina, primerna za družabno-kulturna srečanja, s primerno ponudbo hrane in pijače, možnostjo sprehajanja, počitka, pa tudi rekreacije, vse pa s spoštovanjem njegove bogate, 170 letne zgodovine.
Prvo umetno drsališče v mestnem parku leta 1967, foto: M.Božič (arhiv MNZC)
Drsalci na drsališču leta 1967 (iz filmskega posnetka "Dobimo se na drsališču" TV Ljubljana)
Leta 1973 je sledilo pokritje 1800 m2 velike ledene ploskve, takrat so dokončali tudi hladilni stolp, ki je nadomestil neustrezno črpališče vode iz Savinje. Izgradnjo drsališča sta v prvi fazi finančno podprli Cinkarna in občina, kasneje pa še mnoga druga celjska podjetja. Za izgradnjo tribune s 600 sedeži je znatna sredstva npr. prispevalo podjetje Aero Celje. Zgradili so tudi parkirišče s 120 parkirnimi mesti. Danes z Drsališčem v Mestnem parku upravlja družba za upravljanje s parkirišči in javnimi objekti ZPO Celje d.o.o. Na drsališču je običajno od oktobra do aprila možno rekreativno drsanje, na njem pa že od sredine poletja (julija ali avgusta) potekajo tudi treningi in državna ter mednarodna tekmovanja umetnostnih in hitrostnih drsalcev ter hokejistov Hokejskega kluba Celje. Poleg drsališča na petih tenis igriščih, ki jih pozimi prekrijejo z balonom, deluje tudi Teniški klub Celje.
Drsališče s teniškimi igrišči poleti (arhiv ZVKDS)
Drsališče s pokritimi teniškimi igrišči pozimi (arhiv ZVKDS)
Kulturnovarstveno stališče Zavoda za varstvo kulturne dediščine je, da objekt takšnih dimenzij in tehničnih potreb ter pripadajoče infrastrukture dolgoročno ne sodi v relativno majhen mestni park in je v nasprotju z njegovim historičnim značajem in identiteto. Varstveni režim parka ne omogoča širitve objekta, ogrožajo ga tudi vsakokratne poplave in plaz na pobočju. Podobno naj bi bilo tudi stališče mestne občine Celje, ki v okviru sprejemanja občinskega prostorskega načrta išče nadomestno lokacijo zanj ob stadionu pod Golovcem.
To je edinstvena priložnost, da se v park vnese le takšne športno-rekreativne vsebine, ki so skladne z njegovim značajem: npr. mize za šah, kegljišče ali balinišče, otroško igrišče idr. Pozimi bi bilo možno vzpostaviti tudi manjše montažno drsališče. Želimo si, da bi park postal urejena zelena površina, primerna za družabno-kulturna srečanja, s primerno ponudbo hrane in pijače, možnostjo sprehajanja, počitka, pa tudi rekreacije, vse pa s spoštovanjem njegove bogate, 170 letne zgodovine.
Prispevek je nastal v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje, in odraža izključno mnenje avtorja ter tako ne predstavlja uradnega stališča Mestne občine Celje.
