Pelikanova pot na Stari grad Celje

Kulturni spomenik Celje - Celjski grad (EID 1-00058) z vplivnim območjem, ki zajema grajski hrib (Register kulturne dediščine)

Grad so sredi 18. stoletja opustili, zlagoma se je začel spreminjati v kamnolom in sredi 19. stoletja je žal izginila večina klesanih arhitekturnih delov. V letih 1909-1913 se je Muzejsko društvo Celje Musealverein Cilli lotilo prvih obsežnih in sistematičnih sanacijskih del na gradu, s katerimi so izvedli sanacijo najbolj ogroženih delov zidovja. 

Tako je postala grajska ruševina priljubljena izletniška točka, ki je nudila lepe razglede na Celje in širšo okolico. To se je nadaljevalo tudi v času med obema vojnama, ko so  člani Turističnega društva območje grajskih razvalin sproti čistili in odstranjevali rastlinje, leta 1932 pa je občinska uprava izvedla gradnjo ceste na grad, ki je potekala po trasi stare pešpoti in omogočila lažji dostop. 

Pogled na grajski hrib iz severozahodne, mestne smeri leta 1903 (FB stran: Stare razglednice in fotografije Slovenije)

Skozi zgodovino je bil grad zaradi lege težko dostopen za morebitne napadalce, do njega je iz severne smeri vodila pešpot, ki je nato obkrožila vrh grajskega hriba in se po nekdanjem vzhodnem zunanjem jarku približala vhodu, ki je v današnji obliki nastal v 15. stoletju. Po izročilu pa naj bi obstajali tudi številni skriti dostopi in izhodi na grad, tudi rov, ki naj bi povezoval grajsko jedro in mestni grad. Vendar ta z dosedanjimi arheološkimi raziskavami ni bil potrjen. Še danes pa obstaja ozka pot med skalo in odkrušeno pečino na zahodni strani gradu, ki bi bila lahko namenjena takratnim prebivalcem gradu, ki so se po njej v sili zatekli na varno. 

Danes je grad dostopen predvsem po dveh poteh. Do njega vodi cesta, asfaltirana v 70. letih 20. stoletja, ki večji del poteka po trasi nekdanje predvojne makadamske ceste, ta pa po nekdanji pešpoti.

Cesta se začne vzpenjati pod Aljaževim hribom, se zasuče na desno, nato pa v blagih zavojih ob nekdanjih vinogradniških pobočjih pripelje na sedlo, kjer se združi s kolovozom, ki vodi na grad iz Polul. Cesta pripelje do predgradja, ki zavzema zahodni dve tretjini grajskega kompleksa, obdanega z deloma zasutim obrambnim jarkom s parkiriščem, vse do vhoda v grad. Ob njej so v preteklosti za obiskovalce gradu in popotnike zgradili tudi priljubljene gostilne, med njimi na vznožju poti Skalno klet (ki je danes ruševina) in tik ob gradu gostilno Na Starem Gradu (bivša gostilna Burg Wart Nemškega olepševalnega društva), kjer je danes parkirišče.

Gostilna in pivnica Skalna klet leta 1938 (www.kamra.si)

Gostilna Na Starem gradu, pred...


 
...in po prvi svetovni vojni (www.kamra.si)

Druga pot je namenjena pešcem in se približa gradu iz zahodne smeri. Po znanem celjskem fotografu in turističnem delavcu Josipu Pelikanu se imenuje Pelikanova pot, v grad pa pripelje skozi stari prehod v severnem obzidju, kjer se konča v notranjem grajskem jarku.

Josip Pelikan na gradu leta 1923 (www.kamra.si)

Upodobitev gradu iz leta 1750 z vhodom v severnem obzidju, skozi katerega se konča Pelikanova pot (J. Höltzl, perspektivična upodobitev mesta, knjiga I. Stopar: Stari grad Celje)

Josip Pelikan je rad zahajal na grad, od koder je naredil številne zanimive posnetke ruševin in panorame mesta. Kot član Olepševalnega in turističnega društva Celje je dal vodstvu leta 1957 pobudo, da uredi pot do gradu, ki bi omogočila lažji in hitrejši dostop, kot pa je bil naokoli po dolgi, prašni cesti. Odločil se je raziskati gozdno pobočje pod gradom ter predlagal pot, kot jo poznamo še danes. Člani društva so pot trasirali in uredili. Pot vodi iz Skalne kleti čez gozdnato pobočje, do prehoda v severnem obzidju nad notranjim jarkom, ki so ga ponovno odprli in tako omogočili neposreden vstop v grajsko jedro. Steza vodi tudi naprej pod obzidjem proti vzhodni strani in do glavnega vhoda v grad. Pot sicer pešca iz mestnega jedra vodi pod Teharskim podvozom in ob reki Voglajni do parkirišča pri kapelici.

Člani Olepševalnega in turističnega društva Celje na Pelikanovi poti in na gradu leta 1957 (knjiga M. Počivavšek: Lepo mesto, 150 let Turističnega in kulturnega društva Celje) 

Angažiranost Olepševalnega in turističnega društva Celje je  bila velika, saj so dobili leta 1949 grajske ruševine v upravljanje. Najprej so obzidje in notranje zidove zavarovali pred nadaljnjim rušenjem in posekali grmovje in drevesa, da so zagotovili dostop za obiskovalce. Nato pa so postopoma začeli z različnimi vsebinami, med drugim so leta 1957 zgradili gostišče. Nova Pelikanova pot pa je omogočila lažji dostop večjemu številu obiskovalcev.

Gostišče na gradu leta 1957 (knjiga M. Počivavšek: Lepo mesto, 150 let Turističnega in kulturnega mesta Celje) 

Po letu 1963 oziroma intenzivneje po letu 1970, se je pri urejanju grajskega kompleksa dotedanje prostovoljno delo umaknilo poglobljenemu strokovnemu delu, raziskavam in sanacijskim posegom tedanjega Zavoda za spomeniško varstvo Celje, ki se s sodelovanjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območno enoto Celje intenzivno nadaljuje še danes.

Pelikanova pot je še danes najkrajša pot na Stari grad, saj je od vznožja hriba do vrha na dolžini 720 metrov potrebnih približno 20 minut hoje. Pot je Mestna občina Celje v sklopu celovite ureditve krožnih tematskih poti pod Starim gradom Celje v letih 2021-2024 očistila, delno razširila, uredila in ob njej postavila klopi ter informacijske table. Tako je pot, ki ima tudi zgodovinsko vrednost, ponovno oživela.

Potek Pelikanove poti na grad

Začetek Pelikanove poti pri kapelici...


 

...in zaključek pod severnim grajskim obzidjem (arhiv ZVKDS)

Ostale Grajske poti v dolžini okoli 1.256 metrov sicer sestavljajo trije med sabo povezani odseki. Peščena »Panoramska pot« po južnem grajskem jarku se začne na zahodnem delu predgradja in se zaključi ob izteku jarka na razgledni točki s steklenim dnom. Planinska »Geološka pot« ob plezališču oziroma ob grajski steni je speljana čez strmo pobočje in se navezuje na novo, lažjo pot »Z igro v dolino«, ki je urejena po jugozahodnem pobočju. Ob poteh so umeščene različne ureditve, igrala, informacijske table in klopi. Urejeno je bilo tudi parkirišče na vznožju Pelikanove poti ter severni in južni del grajskega parkirišča. Avtor ureditve je Atelje Ostan Pavlin, arhitektura, urbanizem iz Ljubljane.