Herkulovo svetišče na Miklavškem hribu

Na dolgi položni terasi sicer strmega južnega pobočja Miklavškega hriba se severno od Maistrove ulice in zahodno od  povojnih stanovanjskih gradenj ob Kopunovem (Augerjevem) dvoru (EID 1-26766) nahajajo arheološke ostaline rimskodobnega svetišča, ki je v lokalni zavesti zakoreninjeno pod imenom »Herkulovo svetišče«. Še preden je leta 1947 gimnazijski profesor Štefan Mlakar začel arheološka izkopavanja na Sadnikovem vrtu, kot se je takrat imenovalo širše območje svetišča, so obstajali mnogi indici, da se na Miklavškem hribu nahajajo prazgodovinske in rimskodobne arheološke ostaline.

Piše: Jon Nikolaj Pollak, mag. arheol., konservator ZVKDS, OE Celje


slika1
Idealna rekonstrukcija svetišča v 2. gradbeni fazi (heksastilni psevdoperipter) - pogled z zahoda (avtorja: M. Jerala in A. Kržič, vir: http://herkulovo-svetisce.si/)


Na dolgo kontinuiteto poselitve je napeljevalo že samo ime, s katerim so nekoč označevali tamkajšnjo Maistrovo ulico: Rimska cesta. Čeprav v Celju do takrat še ni bilo izvedenih sistematičnih arheoloških raziskav, so med gradbenimi deli delavci pogosto naleteli na arhitekturne ostaline in drobne najdbe, na podlagi katerih se je bolj ali manj pravilno sklepalo o pretekli izrabi prostora. Kot je bilo pri zidavi cerkva pogosto, so nekatere od odkritih arheoloških ostalin kot spolije vzidali v zidovje bližnje Miklavške cerkve (Celje - Cerkev sv. Nikolaja, EID 1-02919). Pod stebrom te cerkve je tako ohranjen nagrobnik nekemu »Tertianusu«, na zunanji strani stolpa pa sta vzidani dve plošči, za kateri se je pozneje izkazalo, da gre za del strešnega venca Herkulovega svetišča.



Na vzhodnem pobočju Miklavškega hriba je v 19. stol. avstrijski učitelj, kustos in arheolog, Johann Gabriel Seidl, odkril 60 bronastih in srebrnih novcev. Prav tako so železnodobne novce odkrili na južnem pobočju Miklavškega hriba med rigolanjem vinogradov. Med Kapucinsko cerkvijo in Bregom so pri graditvi vile Sanneck (Celje - Vila Breg 16, EID 1-26738) odkrili masivno rimsko obzidje in ostanke žarnega grobišča. Glavnino keltske naselbine, oppidum Keleia, je glede na najdbe prazgodovinske keramike in preoblikovanost površja arheolog Lojze Bolta takrat umestil na sedlo tik pod vrhom hriba. Zemeljski plaz na »Janičevem posestvu« nad Mestnim parkom je med obema vojnama razkril ostanke zidovja na terasi. Med izkopom za temelje in kletne prostore sindikalnega doma (Maistrova ulica 5) so vojaki, ki so sodelovali pri gradnji, odkrili množico latenskega gradiva in lončenine iz časa cesarja Avgusta, kar je že takrat nakazovalo, da se je najstarejša rimska naselbina na območju Celja nahajala na Bregu.

Te in še nekateri drugi podatki o arheoloških najdbah so pri ravnateljstvu takratnega Celjskega mestnega muzeja zbudili zanimanje za izvedbo arheoloških izkopavanj na severni terasi Miklavškega hriba. Muzej je nalogo sprva dodelil profesorju na I. Celjski gimnaziji, Štefanu Mlakarju, ki je izkopavanja v letih 1947 in 1948 izvajal s svojimi dijaki in ob pomoči muzejskega sodelavca Martina Perca. Sadnikov vrt je pred izkopavanji na severni strani obdajal podporni zid, ki je bil mestoma uničen, in tam izpostavljen material in tehnika gradnje so nakazovali na rimsko zidavo. Da bi ugotovili, za kaj gre, so čez staro zidovje izkopali več sond in jarkov ter naposled odkrili svetiščni kompleks. Leta 1949 je delo nadaljeval kustos celjskega mestnega muzeja Rudolf Bratanič, naslednje leto pa je vodstvo prevzela arheološka sekcija SAZU z dr. Josipom Klemencem na čelu.



Arhitektura



Rezultat izkopavanj je prinesel edinstven primer rimske sakralne arhitekture v Sloveniji: osrednji pravokotni prostor svetišča (cela), ki je meril pr. 10  x 20 m in je imel obodno stebrišče, je bil s podijem dvignjen približno 2 m od stebriščnega hodnika (portika), ki je svetišče obdajal s treh strani (S, V in J). Oba arhitekturna elementa je na vzhodni stranici cele povezovalo monumentalno stopnišče, ki je bilo pr. 10 m široko in 8 m dolgo. Pred stopniščem je stal oltar, čigar temelji so bili odkriti šele l. 2020 in zato ni vključen v nobeno dosedanjo rekonstrukcijo (sl. 1).


V južnem zunanjem obodnem zidu stebrišča sta bili dve polkrožni in ena pravokotna niša. Zidovi so bili grajeni iz apnenčevih lomljencev, vezanih z malto,  na stranici z nišami pa deloma tudi iz opek, položenih v pasovih. Na starih fotografijah izkopavanj se v polkrožnih nišah na stenah še vidi bel omet (sl. 2). Tla obodnega stebriščnega hodnika je pokrival maltni estrih. Na zidovih cele so bili odkriti okrašeni marmorni arhitekturni elementi. Zunanji obodni zidovi so bili ometani z belim apnom. Streha cele je bila pokrita z opeko, odkrit je bil tudi čelni korec (antefix) z zaključkom v obliki Meduzine glave (sl. 3).


slika2
Ena od apsid v zidu SE 010 v kateri je bil v času povojnih raziskav viden stenski omet in talni estrih (arhiv PMC).



slika3
Strešni korec (antefix) svetišča v obliki Meduzine glave (Foto: N. Sovdat; vir: Bausovac, M. 2019 Poročilo o arheološkem izkopu na lokaciji CELJE –HERKULOVO SVETIŠČE (koda raziskave 18-0353), sl. 7).


Ta tip arhitekture, prostilno svetišče s peristilnim dvoriščem, se je v Rimski imperij razširil prek stikov z Malo Azijo in Helenističnim svetom, v province – med drugim tudi Norik, pa se je razširil po avgustejskem obdobju. Predmetno svetišče je bilo zgrajeno med drugo polovico 1. in začetkom 2. stoletja n. št. Revizijske arheološke raziskave in študije v zadnjih 15 letih so prinesle tudi nova spoznanja o zgodovini, gradbenih fazah, strukturi in namenu svetišča. Tako se zdaj na podlagi geofizikalnih raziskav ugiba, da je imelo svetišče morda še eno zgodnejšo predrimsko leseno gradbeno fazo, med katero so tudi utrdili teraso z lesenimi piloti. Vsekakor je na tem območju odkritih več poznolatenskih žarnih grobov. Konec 1. stol. je sledila 1. rimska gradbena faza svetišča, ko to še ni imelo portika, temveč ga je sestavljal zgolj osrednji povzdignjen podij s celo in sprednjim stebriščnim delom (vestibulom), ki je imel štiri frontalne korintske stebre (tetrastilni prostil; sl. 4). Šele v začetku 2. stol. n. št. je tempelj postal podoben zgoraj priloženi idealni rekonstrukciji (sl. 1). Bodisi zaradi naravne nesreče ali zaradi stilske posodobitve je pridobil dva dodatna frontalna stebra in obodno stebrišče iz pravih in polstebrov (heksastilni psevdoperipter), največja nadgradnja pa je bila izgradnja portika z nišami. 

slika4
Razlike med tlorisi s povojnih izkopavanj in tlorisom ugotovljenim na podlagi novejših raziskav, dajejo slutiti, da je bila cela svetišča na neki točki nadgrajena (vir: http://herkulovo-svetisce.si/rekonstrukcija/; sl. 72)


Uporaba


Čeprav je svetišče znano kot »Herkulovo«, ni dokončnih dokazov, da je bilo res posvečeno temu rimskemu bogu. Poimenovanje izhaja iz najdb dveh figuralnih fragmentov, ki najverjetneje res prikazujejo Herkula: med izkopavanji v 40. letih prejšnjega stoletja so namreč odkrili roki dveh kipcev, ki v zapestju držita gorjačo (sl. 5 – LEVO) – poleg npr. levje kože značilen mitološki atribut Herkula. Vendar pa je že takrat Josip Klemenc opozoril, da Herkul najverjetneje ni bil glavno božanstvo svetišča. Že glede na velikost fragmentov je mogoče sklepati, da je šlo zgolj za enega od spremljevalnih božanstev in ne za glavni predmet čaščenja. Če ju primerjamo z prav tako odkritim odlomkom nožnega palca kipa neznanega božanstva (sl. 5 – DESNO), ki naj bi glede na idealno rekonstrukcijo po pravilih proporcev človeškega telesa meril 3,5 m, potem je jasno, da je bil Herkul v tem svetišču najverjetneje del »spremljevalnega programa«.

slika5

LEVO: Del enega od kipcev, na katerem lahko prepoznamo roko, ki drži gorjačo (hrani PMC, inv. št. 349); DESNO: Del marmornega palca večjega kipa (hrani PMC) – vir: http://herkulovo-svetisce.si/.


Sledovi žganine na hodni površini kažejo, da je svetišče na koncu verjetno zgorelo v požaru. Na podlagi novcev se ocenjuje, da je do požara prišlo v času vladanja Valentinjana I. (364-375) ali nekoliko pozneje. Mnoge novčne in keramične najdbe iz 4. stol. n. št. nakazujejo, da je območje svetišča po njegovi opustitvi morda dobilo kakšno drugo funkcijo. V tem času je v Rimskem cesarstvu namreč prevladalo krščanstvo, zato v začetku 4. stoletja čaščenje starih božanstev ni bilo več aktualno. Svetišče je takrat najverjetneje izgubilo svojo veljavo, sama lokacija pa je zaradi svoje izpostavljene lege verjetno dobila novo funkcijo. Ker jo je iz severne strani dobro ščitilo masivno obzidje, ki je Celejo obdajalo v 4. stol., nekateri domnevajo, da so lokacijo preuredili bodisi v utrdbo, opazovalnico ali celo pribežališče.


Rekonstrukcija in prezentacija


V 50. letih 20. stoletja so arheološke ostaline delno rekonstruirali in jih predstavili javnosti. Rezultat tega je nadzidava odkritih zidov z namenom zaščite temeljev in predstavitve tlorisov objekta, ter rekonstrukcija dveh toskanskih stebrov portika in enega korintskega stebra svetišča, ki naj bi obiskovalcem podali okvirno predstavo o dimenzijah in mogočnosti nekdanjega svetiščnega kompleksa. Postavitev korintskega stebra je sicer nenavadna, saj je umeščena med portik in vestibul in ne na sam podij svetišča, kjer je steber originalno stal. Revizijske arheološke raziskave Pokrajinskega muzeja Celje l. 2019 so nadalje pokazale, da se prezentacija svetišča ne ujema v celoti s pozicijami originalnih arheoloških ostalin pod površjem. Pod rekonstruirano južno steno manjka originalna, obratno pa je severovzhodni vogal cele ohranjen, vendar iz neznanega razloga ni bil rekonstruiran. Na neskladje rekonstrukcije in originalnega poteka zidov kažejo tudi same dimenzije cele, ki po Klemencu znašajo 19 x 8,5 m (1957, 101), medtem ko rekonstruirana cela dejansko meri 19,98 x 9,76 m.

Svetišče na Miklavškem hribu je eden redkih primerov rimskih sakralnih objektov v Sloveniji, ki so ohranjeni na mestu odkritja (in situ). Kljub navedenim nedoslednostim v prezentaciji je pomembno tudi z vidika zgodovine konservatorstva, saj je bilo eno prvih arheoloških najdišč v Sloveniji, kjer so uporabili za tisti čas sodobne metode konservacije in prezentacije.

Najnovejše arheološke raziskave so žal pokazale tudi pospešeno propadanje nekaterih izpostavljenih zidov svetišča. Prav tako so ogrožene vse ostaline na severni strani terase, saj celotna brežina stoji nad plazovitimi prepadnimi stenami. Tudi drevesa v neposredni bližini s svojimi koreninami uničujejo zidove, pri drugih pa zaradi nevzdrževanja preti zrušitev na svetišče. Klesanih kamnitih elementov je tudi manj kot jih je vidnih na fotografijah iz povojnih let, kar je verjetno posledica odnašanja kamnov z najdišča že od odkritja dalje. Neznano dolgo je podrt tudi eden od prezentiranih stebrov portika (sl. 6). Zaradi navedenega bi bila torej smiselna organizacija boljšega nadzora nad najdiščem ter fizična zaščita, ki bi preprečila nadaljnje propadanje.

slika6
Stanje prezentacije "Herkulovega svetišča" dne 4. 6. 2025 (foto: Jon Nikolaj Pollak).


Čeprav je svetišče danes le še senca svoje nekdanje veličine, ostaja pomemben spomenik rimske dediščine v Sloveniji. Njegova arhitekturna posebnost, zgodovina raziskav in pomen za razumevanje rimskega obdobja na našem ozemlju ga uvrščajo med ključne arheološke točke v regiji.

OSNOVNA LITERATURA IN UPORABNE POVEZAVE
- Podrobnejša predstavitev: http://herkulovo-svetisce.si/

- Raziskave l. 2019: https://www.pokmuz-ce.si/assets/Uploads/Porocilo-Herkulovo-svetisce.pdf
 

Prispevek je nastal v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje, in odraža izključno mnenje avtorja ter tako ne predstavlja uradnega stališča Mestne občine Celje.

Preberite še druge zgodbe o Zgradbah Celja:


PROJEKTI MESTNE OBČINE CELJE

Predstavljamo različne projekte, ki se izvajajo pod okriljem Mestne občine Celje. Poleg aktualnih projektov so navedene tudi informacije o zaključenih projektih v mandatnih obdobjih 2006-2010 in 2010-2014. Več...

 
Mestna občina Celje
Trg celjskih knezov 9
3000 Celje
10x10
telefon: 03 42 65 700
10x10
e-pošta:   mestna.obcina@celje.si
Elektronski naslov je namenjen tudi
za vročanje e-dokumentov.
splet:   moc.celje.si
Uradne ure v mestni upravi
Mestne občine Celje
ponedeljek:
od 8.00 do 11.00 in od 12.00 do 15.00
sreda:
od 8.00 do 11.00 in od 12.00 do 16.30
petek:
od 8.00 do 12.30

Iskanje

© 2012 Mestna občina Celje