Avtor: JOŽE KUNŠEK, ZVKDS, OE Celje
Prve zgradbe Cinkarne, 20./30. leta 20. stoletja (Avtor: Josip Pelikan, vir: Muzej novejše zgodovine Celje)
Od treh, ki danes še stojijo, ja najstarejši poligonalni opečni dimnik. Ta je bil nekoč del energetske postaje valjarne, ki jo je poganjal parni stroj. Zgrajen je bil med letoma 1886-1888, s tlorisno velikostjo 4,2 x 4,2 m in nadzemno višino okrog 35 metrov ter globino temeljev 3,7 m. Spodnji del dimnika je kvadraten, na prehodu v osmerokotni tloris pa je členjen z okrasnim vencem. V register nepremične kulturne dediščine je bil leta 2004 vpisan kot stavbna dediščina Celje - Dimnik ob valjarni Cinkarne (EID: 1-14722).
Člani uprave Cinkarne, 20./30. leta 20. stoletja, v ozadju poligonalni dimnik (avtor: Josip Pelikan, vir: Muzej novejše zgodovine Celje)
Poligonalni dimnik valjarne, november 2024 (foto: Jože Kunšek, ZVKDS OE Celje)
Na vzhodnem delu območja stare Cinkarne stoji še en monumentalen opečni dimnik, iz konca 19. stoletja, oz. prvega obdobja tovarne. V spodnjem delu je poligonalnega tlorisa, v zgornjem delu pa je bil rekonstruiran in je okroglega prereza. Tlorisno je premera 4,8 m in ima nadzemno višino skoraj 38 metrov, temelji so globine 4,7 m. Dimnik je spodnjem delu členjen z okrašenim vencem. V register nepremične kulturne dediščine je bil leta 2004 vpisan kot stavbna dediščina Celje - Dimnik I. v Cinkarni (EID: 1-14720).
Pogled na Cinkarno, 20./30. leta 20. stoletja, vidni so številni dimniki, nekateri danes že porušeni (avtor: Josip Pelikan, vir: Muzej novejše zgodovine Celje)
Dimnik I. v Cinkarni, november 2024 (foto: Jože Kunšek, ZVKDS OE Celje)
Najmlajši, najvišji še stoječi opečni dimnik je bil zgrajen v prvi polovici 20. stoletja. Je povsem okroglega prereza, s premerom okrog 5,7 m in višine skoraj 50 metrov, globina temeljev je 4,5 m. V register nepremične kulturne dediščine je bil leta 2004 vpisan kot stavbna dediščina Celje - Dimnik II. v Cinkarni (EID: 1-14721).
Dimnik II. v Cinkarni, november 2024 (foto: Jože Kunšek, ZVKDS OE Celje)
Cinkarna Celje je v sedemdesetih letih prešla iz pretežno metalurške, na pretežno kemično dejavnost in začela razvijati svoje proizvodne kapacitete na novi, bližnji lokaciji. Tako so danes skoraj vsi objekti stare Cinkarne porušeni oz. odstranjeni, med njimi tudi, žal, precej izjemne stavbne in tehniške dediščine. Omeniti velja parni stroj iz leta 1905, plinarno na premog in tri dizelske motorje MAN iz energetske centrale, z letnico 1936, kakršne so uporabljali tudi v nemških podmornicah.
Območje stare Cinkarne je v dolgoročni perspektivi predvideno za revitalizacijo. Ostali so le še trije dimniki, ki pa so v slabem gradbenem stanju in statično nestabilni. Objektov ob katerih so bili zgrajeni in so jim dajali oporo ter industrijskih postrojenj, ki so bili nanje priključeni, že nekaj časa ni več. Kljub temu pa ostajajo monumentalni pomniki industrializacije Celja. Morda bodo, ustrezno sanirani in obkroženi z novimi vsebinami, tudi v prihodnosti dajali industrijski pridih območju in mestu, v katerem stojijo.
Pogled na staro Cinkarno, 20./30. leta 20. stoletja (avtor: Josip Pelikan, vir: Muzej novejše zgodovine Celje)
