NOVICE IN OBVESTILA
Spominske komemoracije z osrednjo slovesnostjo v Starem piskru z globokim sporočilom
Celje, 24. oktober 2025 – Pred dnevom spomina na mrtve smo v Mestni občini Celje danes pripravili spominski komemoraciji v Starem piskru in pri grobnici na Golovcu ter položili vence v Spominskem parku Teharje. Že v minulih dneh smo obiskali grobove častnih meščanov, ki so pokopani v Celju in prižgali sveče.
V imenu Mestne občine Celje je venec k obeležju v Starem piskru položil župan Matija Kovač z delegacijo. Vence in cvetje so položili tudi predstavniki veteranskih in drugih organizacij, program osrednje slovesnosti pa je pripravila celjska kulturna ustvarjalka Urša Majcen.
»Ne moreš ljubiti in ne narediti nič,« je bila osrednja misel govora slavnostnega govornika direktorja Občinske uprave Mestne občine Celje Gregorja Deleje, ki je z izbranimi besedami ganil vse prisotne.
Objavljamo govor v celoti:
»V tem času in v tem prostoru, ko se spominjamo 80-letnice konca druge svetovne vojne in skoraj vsak dan vzklikamo krilatice, naj se nikdar več ne ponovi, v tem času in v tem prostoru poteka 61 vojnih konfliktov v 36 državah tega sveta. Ne moreš ljubiti in ne narediti nič. Koga torej ljubijo tisti in tiste v pravokotnih, ovalnih in kvadratnih pisarnah, ki vodijo teh 61 vojn v 36 državah tega sveta? Ne moremo reči, da ljubijo sebe, sočloveka, domovino, kajti vojna ni ljubezen do sebe, sočloveka in domovine, ampak je samovšečnost sebe, domovine in popolna diskreditacija sočloveka. Ne moreš ljubiti in ne narediti nič.
Na tem mestu spomina dogodkov izpred 80 let in še pred tem ter kasneje, pa ne le tem - v našem mestu jih je še mnogo, tja od Petrička pa do Teharij in vmes - so nekoč in še danes obstajali tisti in tiste, ki so iskreno ljubili in zato tudi nekaj naredili. Veseli smo lahko, da smo brezskrbni, da v teh osmih desetletjih v naši domovini in v našem mestu ni bilo vojne, če izvzamemo tiste pomembne trenutke ob slovenski osamosvojitvi, ko smo ljubili in nekaj naredili. Vojno vse prepogosto povezujemo z besedo mir, ki v svoji osnovi ni stanje sveta, ampak je stanje posameznika, stanje, v katerem lahko brez spon in bremen razmišlja o sebi, o skupnosti in o svetu. Premalokrat, oziroma vedno po miru, jo povezujemo s svobodo, svobodo pa prepogosto zamenjujemo z nečim brezmejnim, kar nima meja. Svoboda je v svoji osnovi vera v presežno in tudi to presežno je zamejeno, zamejeno je z mejami, ki si jih ustvarjamo, zato da bi se z njimi lahko dotikali meja drugega in ko se ti dve meji stakneta, potem zaživita v ljubezni. Ne moremo ljubiti in ne narediti nič.
V svetu konceptov, kjer mir, vojna, svoboda, več ali manj živijo skozi definicije, ki se jih učimo na nek način v zgodovinskih knjigah, v besedilih, ki jih ne razumemo, ki se nas sicer dotikajo, ampak jih ne znamo umeščati v edino, kar imamo - in to ni nekaj, kar se je zgodilo in tudi ni nekaj, kar se bo, ampak je samo to, kar je tukaj in zdaj, v tem prostoru in v tem času. Če bi želeli biti svobodni, bi morali v svobodi prepoznati možnost izbir in izbire zopet zamejiti z mejami drugih, kajti, ko se te meje staknejo, nastane ljubezen in samo ljubezen je lahko svobodna. Ker je lažje živeti v konceptu definicij, se prepuščamo temu, da nam definicije narekujejo drugi.
Naj ob tej priložnosti izkoristim še en praznik, ki je pred nami in je dan pred tistim, ko se bomo spomnili vseh, ki jih ni več med nami in jim izrazili svojo hvaležnost za to, da smo lahko danes to, kar smo. Mogoče je ta praznik tisti, ki je v svoji svobodi duha, možnosti izbir, tudi naš narod, naš jezik osvobodil, mu postavil nove meje, s katerimi se dotikamo meja drugih narodov in drugih jezikov, znamo to prevajati, se drug od drugega učiti, da je svoboda takrat, ko lahko ustvarjamo v znanosti, kulturi, skupaj, drug z drugim, zase in za druge; da poskušamo v svobodi definicije, ki nam jih ponujajo spomini preteklosti, bodisi svetli ali temni, iskati nove možnosti, nove izbire in jih vedno zamejiti z mejo drugega.
Naj sklenem z dvema definicijama, tako pomembnima za ta prosto, za ta čas. Slovar slovenskega knjižnega jezika:
svobôda, samostalnik ženskega spola: stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga, stanje, ko skupnost, država ni podrejena neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi, stanje, ko človek lahko izbira, se odloča po lastni volji stanje, ko komu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja, stanje, ko kaka dejavnost ni omejena s posebnimi predpisi, pravicami koga, stanje, ko človek svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej, omejitev, stanje, ko človek ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi; absolutna svoboda pri kateri volja ni odvisna od zunanjih ali notranjih vzrokov.
vôjna, samostalnik ženskega spola: vojaški spopad, navadno med državami, hudo prepiranje, medsebojno spopadanje
máti, samostalnik ženskega spola: ženska v odnosu do svojega otroka, ženska, ki ima otroka. Matere ubitih vojakov so sodnice vojne. Ne moreš ljubiti in ne narediti nič, zato je sodba mater edina pravična, saj matere ne obsojajo, le ljubijo. Včasih je najtežje preprosto ostati človek. V času, ki je tukaj in zdaj, ki je edini, ki ga imamo, moramo brez obsojanja preteklosti in napovedovanja prihodnosti, z vsemi spomini, ki bremenijo ta svet ostajati ljudje. V vojni, v svobodi, v odnosu do sebe in drugih. Pa še vedno ne razumem, zakaj, kajti bistvo vsega je vendarle življenje. In to je tako zelo sladko zato, ker je neponovljivo.
Naj nas v tem temnem prostoru spomina in obsodbe skozi mrtve in njihove matere nagovori ljubezen – do svetlosti in svetosti življenja.«
Stari pisker je spominski prostor žrtev nacističnega nasilja. V nekdanjem zaporu, ki je zdaj dislocirana enota Muzeja novejše zgodovine Celje, je okupator zapiral zavedne Slovence, antifašiste ter člane in podpornike odporniškega gibanja. Na dvorišču zapora je v letih 1941 in 1942 brez kakršnekoli sodbe ustrelil 347 talcev.
Stari pisker pa ni le simbol trpljenja in smrti, temveč tudi upanja, solidarnosti in izjemnega poguma. Decembra leta 1944, ko je bilo tam zaprtih veliko Slovencev, je šest partizanov izvedlo drzno akcijo, v kateri je zbežalo okoli 100 jetnikov. Nekatere so Nemci polovili in jih ponovno zaprli, večina pa jih je zbežala na varno. Med osvoboditelji je bil tudi zdaj že pokojni častni meščan Ivan Grobelnik – Ivo.
Slovesnost s krajšim programom smo pripravili tudi pri grobnici Golovec, kjer je bil slavnostni govornik podžupan Mestne občine Celje Simon Jevšinek, ki je poudaril pomen ohranjanja spomina na ljudi, ki so se neomajno borili za svobodo in mir ter pri tem izgubili življenje: »Vedno znova se spomnimo, da svoboda in mir nista samoumevna, da si moramo zanju vselej prizadevati.«
Slovesnost so pripravili učenci OŠ Frana Roša z mentorico Petro Steiner. Obe komemoraciji so s svojo prisotnostjo počastili tudi praporščaki veteranskih organizacij.
V Spominskem parku Teharje sta delegaciji Republike Slovenije in Mestne občine Celje položili vence.
Spominsko slovesnost pred 1. novembrom pripravljajo tudi pred društvenim spomenikom v Mestni četrti Gaberje (za sedežem ŠD Partizan, Mariborska cesta), in sicer v sredo, 29. oktobra, ob 15.00.
Želimo lepe in mirne praznične dni ter čestitamo ob dnevu reformacije.
