Danes so Teharje sedež istoimenske krajevne skupnosti, v kateri živi okoli tisoč prebivalcev, od tega veliko priseljencev.
Teharje so bile sprva podružnica žalske pražupnije in z njo dodeljene leta 1256 stiškemi samostanu. O stari teharski župniji ni nobenega poročila, vemo le, da je le-ta leta 1528 že imela župnika in dva kaplana, kot župnija pa je omenjena 1545. na območju tedanje župnije je bilo pet cerkva: župnijska cerkev sv. Martina, in cerkev sv. Štefana, sv. Ane, sv. Lovrenca in sv. Janeza. Cerkev sv. Štefana je stala na kraju sedanjega krožišča na Teharjah. Med vojno je bila v letalskem napadu poškodovana, po vojni ( 1958) pa so jo porušili. Zvonik je ostal do leta 1974. v spomin na cerkev sv. Štefana je v krožišču postavljen obelisk s kipom prvega krščanskega mučenca sv. Štefana, ki je obdan s kamenjem. Na stranicah obeliska se nahajajo krajevni simboli: teharski grb, posnetek teharske zastave in sodniško žezlo, ki spominja na nekdanjo pravico do lastnega sodstva v kraju.
Na mestu sedanje župnijske cerkve sv. Martina je do začetka 20. stoletja stala stara cerkev sv. Martina, ki so jo podrli, saj je bila premajhna. Leta 1906 je bil blagoslovljen temeljni kamen za novo cerkev, ki so jo zgradili leta 1907, posvetili pa leta 1908. Cerkev je bila v celoti obnovljena leta 2007 v pripravi na praznovanje stoletnice njene posvetitve.
Za cerkev sv. Ane pa pisni viri pripovedujejo, da naj bi to svetišče zgradili v 16. stoletju . A grb celjskih grofov nad glavnim pročeljem ter gotski stavbni členi kažejo na to, da je bila cerkev pozidana pred izumrtjem Celjskih grofov leta 1456.
Svoj pečat je Teharju dalo žalostno povojno dogajanje. V barake nekdanjega nemškega vadbenega centra so po končani vojni maja 1945 začasno namestili vrnjene domobrance, vojake in civiliste; žene in otroke , ki so jih zavezniki Angleži skupaj z begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili naši novi oblasti. Večino njih so brez sodbe pobili, nekaj v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja, še več pa so jih od tu odpeljali v smrt v Hudo jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika in verjetno še kam. Dolga desetletja se o tem v javnosti ni smelo spregovoriti. Po demokratičnih spremembah in osamosvojitvi Slovenije se je o tem več govorilo in pisalo. Še vedno pa ostaja boleč občutek in nelagodje ob tej težki zgodovinski resnici. Na mestu nekdanjega taborišča so po načrtu priznanega arhitekta g. Marka Mušiča vsem tukaj umrlim in od tu v smrt odpeljanim zgradili spomenik in uredili spominski park. Odprli so ga oktobra 2004, vendar še ni dokončan.
Krajevna skupnost Teharje
