Dimniki stare Cinkarne kot simboli industrijske dediščine
Pogled na območje stare Cinkarne danes (foto: Jože Kunšek, ZVKDS OE Celje)
Piše: Jože Kunšek, ZVKDS, OE Celje
Ustanovitev Cinkarne Celje sega v leto 1873, ko je oblast na Dunaju odobrila prošnjo celjskega mestnega sveta za izgradnjo topilnice surovega cinka. Za lokacijo je bilo izbrano Gaberje, na tedanjem obrobju Celja. Leta 1875 je topilnica K. K. Hüttenverwaltung Cilli že začela obratovati. Vodenje tovarne je prevzel rudarski svetnik Albert Brunner, ki je bil znanec slovitega Alfreda Nobela. Slednji ga je v Celju tudi večkrat obiskal in mu celo ponujal dobro plačano službo, v eni izmed njegovih tovarn na Švedskem. Za topilnico in keramičnim oddelkom je sledila izgradnja valjarne, nato pražarne in ostalih metalurških objektov. Skupaj s tovarniškimi halami in postrojenji pa so na lokaciji tovarne rastli tudi dimniki.
Od treh, ki danes še stojijo, ja najstarejši poligonalni opečni dimnik. Ta je bil nekoč del energetske postaje valjarne, ki jo je poganjal parni stroj. Zgrajen je bil med letoma 1886-1888, s tlorisno velikostjo 4,2 x 4,2 m in nadzemno višino okrog 35 metrov ter globino temeljev 3,7 m. Spodnji del dimnika je kvadraten, na prehodu v osmerokotni tloris pa je členjen z okrasnim vencem. V register nepremične kulturne dediščine je bil leta 2004 vpisan kot stavbna dediščina Celje - Dimnik ob valjarni Cinkarne (EID: 1-14722).
Na vzhodnem delu območja stare Cinkarne stoji še en monumentalen opečni dimnik, iz konca 19. stoletja, oz. prvega obdobja tovarne. V spodnjem delu je poligonalnega tlorisa, v zgornjem delu pa je bil rekonstruiran in je okroglega prereza. Tlorisno je premera 4,8 m in ima nadzemno višino skoraj 38 metrov, temelji so globine 4,7 m. Dimnik je spodnjem delu členjen z okrašenim vencem. V register nepremične kulturne dediščine je bil leta 2004 vpisan kot stavbna dediščina Celje - Dimnik I. v Cinkarni (EID: 1-14720).
Najmlajši, najvišji še stoječi opečni dimnik je bil zgrajen v prvi polovici 20. stoletja. Je povsem okroglega prereza, s premerom okrog 5,7 m in višine skoraj 50 metrov, globina temeljev je 4,5 m. V register nepremične kulturne dediščine je bil leta 2004 vpisan kot stavbna dediščina Celje - Dimnik II. v Cinkarni (EID: 1-14721).
Cinkarna Celje je v sedemdesetih letih prešla iz pretežno metalurške, na pretežno kemično dejavnost in začela razvijati svoje proizvodne kapacitete na novi, bližnji lokaciji. Tako so danes skoraj vsi objekti stare Cinkarne porušeni oz. odstranjeni, med njimi tudi, žal, precej izjemne stavbne in tehniške dediščine. Omeniti velja parni stroj iz leta 1905, plinarno na premog in tri dizelske motorje MAN iz energetske centrale, z letnico 1936, kakršne so uporabljali tudi v nemških podmornicah.
Območje stare Cinkarne je v dolgoročni perspektivi predvideno za revitalizacijo. Ostali so le še trije dimniki, ki pa so v slabem gradbenem stanju in statično nestabilni. Objektov ob katerih so bili zgrajeni in so jim dajali oporo ter industrijskih postrojenj, ki so bili nanje priključeni, že nekaj časa ni več. Kljub temu pa ostajajo monumentalni pomniki industrializacije Celja. Morda bodo, ustrezno sanirani in obkroženi z novimi vsebinami, tudi v prihodnosti dajali industrijski pridih območju in mestu, v katerem stojijo.
Prispevek je nastal v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje, in odraža izključno mnenje avtorja ter tako ne predstavlja uradnega stališča Mestne občine Celje.
